Zgodba o začetku novega štetja (zame)

Vikend je bil že od jeseni namenjen ferajnovski zimi. Po urniku bi morali "krampati" po ledenih vertikalah v zadnjem delu Maltatala, vendar zima že en čas ni kazala nobene resne namere, da bi preoblikovala vodo v prozorne trde umetnine. Doma resnejšega ledu prav tako ni bilo nikjer, višje ležeča pobočja pa so se šibila pod veliko količino novo zapadle snežne odeje, ki se je odražala tudi v resnosti opozoril pred snežnimi plazovi, ki so dosegala 4. stopnjo.
Debata širše družbe nas je tako odpeljala v Gmund. Zadnja snežna pošiljka je zgrešila pobočja nad dolino, od prejšnjega sneženja je preteklo že teden ali celo dva časa in v tistem obdobju je bila to ena redkih lokacij, kjer je bila nevarnost ocenjena le med 2. in 3. stopnjo.
Nekaj nas je v dolini rezerviralo nekaj apartmajev in sob, drugi so imeli namen priti zjutraj od doma in uživati po pobočjih nad dolino le en dan. Midva sva se pridružila tistim, ki so si za uživancijo vzeli cel vikend. Ko sva se v petek pozno popoldne po službi vozila na senčno stran Alp, je rahlo sneženje obljubljalo novih 5-10 cm novega na utrjeno podlago - pravljica za turaše.
V tisti sezoni sem bila sama že tretjič na turi v tistih koncih. Prvič v relativno kopnem zaključku decembra, ko smo z družbo med potjo navzgor smuči ves čas nosili na hrbtih in med potjo (vsaj jaz) ves čas zobali brusnice, ki izdatno pokrivajo celotno področje hriba, navzdol pa lovili posamezne jezike snega, ki so se čez posamezne jarke čudežno povezali v zvezen spust do kolovoza v najnižjem delu doline.
Drugič smo na isto pobočje nameravali iti trije takoj na začetku januarja, vendar je enega premagala družabna aktivnost prejšnjega večera, preostali dve pa ga potem, ko ga ob določenem času nisva in nisva priklicali na telefon, tudi nisva več čakali.
Glede na to, da sam hrib obljublja enkratno smuko, ki je pred tem še nisem uspela okusiti v vsej svoji razsežnosti, se v debatah pred odhodom nisem kaj preveč upirala, ko so kolegi izbrali (zdaj mu že lahko rečem) "moj hrib". Zvečer, ko sem opazovala sneženje, pa sem začela "navijati" v smeri, da bi bilo za prvi dan bolj smiselno, da odrinemo v smeri položnejšega in s tem varnejšega soseda Stubecka. Žal so me kolegi preglasovali in naslednji dan smo se z nekaj avtomobili odpravili v smer Malte in proti izhodišču za turo.
Parkirišče je bilo polno pločevine in večina vseh se je odpravljala v smeri Faschaunerecka. Črta temnih pikic na terenu me je po eni strani sicer odbila, po drugi strani pa sem si mislila nekaj v stilu (napaka) "no, a vidiš, če jih gre tolk v to smer, je ziher OK".
V tistem jutru je bilo mr'z k p's. Še v dolini sem bila oblečena precej bolj kot ponavadi (na srečo), kapljice smrklja so mi sproti zmrzovale na nosni konici, oči so se mi solzile od vetra in mraza ... in ker cevi od kamele nisem imela oblečene v neopren, mi je tekočina v cevi v trenutku zmrznila in sem bila tako pravzaprav brez pijače. OK, ob takem mrazu vsaj švicala ne bom kaj dosti. Ko smo se privlekli do planine pod vznožjem mogočne flanke, kjer sva prejšnjič s T ugotavljali, da naju je najino znanje smučanja zapustilo, sem prvič v tistem dnevu začela protestirati. Na pobočju je bilo v tistem trenutku vsaj 60 ljudi, špura navzgor pa je bila za moje pojme potegnjena popolnoma napačno - v vpadnici jarka in ne po rahlem slemenu, ki se varno vzpenja na bolj levi strani pobočja. Na moje pritoževanje so kolegi odvrnili nekako tako "halo, če grejo vsi domačini po tej špuri, zakaj misliš, da ni varna?" in "dej ne komplicirej, kdo bo pa vlekel novo špuro, sej je ta OK". Ja vem, lahko bi šla sama drugje, pa nisem (napaka). Vseeno se vedno vzpenjamo skupaj. Pobočje je bilo pomrznjeno, špura zbita in temu primerno še bolj trda, zato sem od vsega skupaj naredila le to, da sem obrnila srenače in nadaljevala z vzponom v gosjem redu za vsemi ostalimi.

Strupen mraz je s seboj prinesel še kristalno temno modro nebo, kar v povezavi z naklonom pobočja in belino snežne odeje obljublja enkratne fotografije. Jaz sem se takrat vzpenjala skupaj s kolegom, ki je bil prav tako z nami na prvi turi (drugi vzpon pa prespal), J pa si je zadal nalogo, da nama bo naredil nekaj božanskih posnetkov. Spomnim se, da naju je takrat že en čas nameščal v kader - saj poznate tisto "malo levo, pa malo desno, pa mal se nasmehni, sej ni treba, da vsi vejo, da je vzpon težak ..." J je stal kakšnih 10m pod nama in verjamem, da je bil pogled navzgor veličasten. Ker nismo stali prav blizu, sva ga občasno tudi slabše slišala in svoje pripombe je moral večkrat ponoviti.
Tudi takrat ga nisem slišala in na moj "kaj" je priletel živalski krik PLAAAAAAAAAZ.
Pogled navzgor je razkril grozljivko, ki je zakrila vrh hriba, proti nam pa je drvel nekaj metrov visok oblak bele nevarnosti. S kolegom sva stala na sredini valeče se široke gmote. Kam zdaj? Levo ali desno? Navzdol ne morem - psi in srenači na smučeh so onemogočali spust. Oba s kolegom sva izbrala levo. Kam so šli vsi ostali, mi ni bilo poznano, niti o tem nisem razmišljala. Pejd, pejd, pejd, pejd ... Hrbet kolega sem imela praktično ves čas na dosegu roke, oba sva sestavila vse moči in šibala proti izhodu ... Ki ga vsaj zame ni bilo.

V trenutku je butnilo. Sunek bele gmote je bil tako silovit, da mi je vzelo sapo. Vame je priletelo z desne strani, me zasukalo in butnilo po tleh. V določenem momentu sem čutila pritisk celotne gmote, ki mi je zvijala glavo nazaj. Čeprav sem v vsem skupaj v mislih samo preklinjala kot star furman, me je takrat prešinilo, da bo, če bom preživela vse skupaj, samo hudičevo visok in poln ruzak s čelado na vrhu zaslužen za to, da bo moj tilnik ostal cel. Nosilo me je, nenadzorovano mlelo, sanjalo se mi ni, kako me meče in kje sem. Vse, kar sem takrat uspela razmišljati, je bilo le to, da se niti slučajno ne dam. Med poplavo silnih kletvic sem mahala z rokami kot zmešana. Sicer pa, najbrž sem bila v tistem trenutku zmešana. Adrenalin je šprical na polno (kar sem čutila še nekaj dni kasneje) in v takem trenutku odreagiraš kakor pač nanese. Prav veliko časa za razmišljanje itak nimaš.

Glede na kasnejšo rekonstrukcijo dogodkov naj bi od sprožitve pa do tega, da so bili locirani vsi zasuti, preteklo manj kot 5 minut. Meni se je v tem obdobju zgodilo življenje.

Tisti prvi sunek, ki sem ga občutila kot najmočnejšo centrifugo na pralnem stroju, se je v nekem trenutku umiril, potem pa je gmota, in jaz z njo, lenobno drsela naprej po pobočju. V trenutku, ko se je zadeva začela umirjati, mi je že zaradi poznavanja tematike postalo jasno, da se moram vsaj poskusiti prebiti do zraka preden se vse skupaj ustavi. Hudič je v tem, da kaj dosti moči nad premikajočo se gmoto nimaš nikoli - dokler se premika hitro, te potegne v svoj vrtinec in se sam ne moreš upreti silni moči, ko se zadeva umirja, pa tudi premikajoča se gmota postaja trda kot beton in se težko usmerjeno premikaš v njej. V nekem trenutku se je v vidnem polju popolne beline pokazala luknja, ki je obljubljala zrak, tako da sem vsaj vedela, v katero smer je smiselno mahati in brcati, če že lahko. Na srečo se mi je uspelo prevaliti na hrbet. Ja, na veliko srečo. Še vedno ta del pripisujem izključno sreči.
Ko se je bela gmota ustavila, sem sama ležala v njej z obrazom navzgor, leva polovica obraza je bila večinoma pod snegom, nos in desna polovica skupaj z desno ramo pa na površju. Čeprav se je vse skupaj očitno odvijalo bliskovito hitro, se še vedno spomnim, da sem si takrat vzela čas, da si odpočijem in pridem k sebi. Naslednja misel je letela v smer - punca pogruntaj, kaj je s tabo. V navalu adrenalina ne čutiš, kaj je s tabo. Si živ, dihaš, vse ostalo je uganka. Vidiš ne, kako leži tvoje telo ... Bolelo me ni popolnoma nič. V tistem trenutku ne. Jasno mi je bilo tudi, da odsotnost bolečine še ne pomeni, da sem OK. Če bi mi zlomilo hrbtenico ... Po vrsti sem šla preverjati najprej dihanje. Poskus razširitve pljuč do skrajnosti s pričakovanjem, da bo nekje zarezala ostra bolečina ... Nič, lahko diham in ne boli. Vmes sem z navdušenjem opazovala ujedi, ki sta se lovili visoko nad nami. Ja vem, v najslabšem primeru bi bila lahko njuna hrana, pa vseeno, dokler sem ju lahko opazovala, sem vedela, da sem živa.
Naslednji del svojih "aktivnosti" sem usmerila v preverjanje vsega ostalega skritega pod belim betonom. Kot pri jogi ... ko se osredotočiš na vsak sklop mišic posebej ... Nič, prav nič ni bolelo. Jasno mi je bilo vsaj to, da so kosti cele. Kako je z ostalim, bom pač videla kasneje.
Skupaj z vsem tem sem se poskušala tudi vsaj toliko premikati, da bi se vsaj malo lahko izkopala iz betonskega oklepa. Levo polovico glave sem imela pod snegom, na desni strani pa se mi je po vseh udarcih počasi začel vračati sluh. Zaslišala sem vrvenje po pobočju. Tisti, ki so se plazu uspeli izogniti, so se z zavidljivo hitrostjo in prisebnostjo lotili tistega, kar je pač v taki situaciji treba. V tistem sem zaslišala:

"Dva sta tukaj, ampak M ni nikjer. A je kdo videl M?" in potem neskončne klice svojega imena. Klicala sem nazaj, vendar me ni nihče slišal. Nabutana plazina je za mojo glavo ustvarila umeten hribček, ki je zadušil vse moje glasove. Slišala sem, da se vsem mojim že cufa od skrbi, jaz pa sem jih slišala ... Jasno mi je postalo, da jih priklicala ne bom. Videti me morajo. Glede na to, da je bila desna rama izven snega, sem ocenila, da je to najbolj možna varianta. S precejšnim naporom sem roko izkopala iz betonskega oklepa in jo dvignila nad sabo.
Nikoli ne bom pozabila vpitja in reakcije, ko so zagledali mojo roko (zdajle imam solzne oči, ko tole pišem). Po moje je kolega, s katerim sva se še malo prej skupaj nastavljala fotografskemu objektivu, kar po luftu letel proti meni.  Z golimi rokami je začel grebsti sneg okrog mene. Sama nisem bila pozorna na to, da je sneg okrog mene ves krvav in sem ga komaj prepričala, da sem sigurna, da nisem v življenjski nevarnosti in naj gre za vraga iskat rokavice in lopato, sicer bo on staknil ozebline preden bo odmetal ves beton okrog mene.

Potem se  je vse odvijalo hitro. Ko sem izvedela, da je J OK, mi je odleglo. Ne spomnim se več, kdo mi je očistil kri z obraza. Spomnim se avstrijskega zdravnika, ki so ga pripeljali s helikopterjem, ki mi je pregledal vidne rane in me šele po obljubi, da bom šla direktno na Jesenice, spustil iz rok. Raztrgana oblačila so mi zlepili s trakom (še dobro, da alpinisti včasih ne pospravijo do konca ruzakov in imajo tudi pozimi s seboj letno opremo - trak za prste). Ko so me odkopali, sem imela eno smučko še vedno na nogah, drugo je nekdo potegnil nekje iz plazine. Ena od obeh je imela tako poškodovano vez (Diamir Eagle), da se je David prijel za glavo, ko sem mu jih prinesla na servis in povedala zgodbo, kaj se je zgodilo. Nekaj časa sem bila še trdno prepričana, da bom sestop lahko opravila sama - sicer peš, saj je bila smučka preveč poškodovana. Ko pa sem naredila prvih nekaj korakov, se je stegenski del noge samo zapeljal čez koleno in jasno mi je bilo, da me čakajo nič kaj prijetni dnevi, ki so se raztegnili v mesece. Kolegi so mi pomagali do helikopterja, ki me je odpeljal v dolino.

Detajli vse zgodbe počasi bledijo. Kasneje smo na policijski postaji izvedeli, da je plaz odrezal border, ki se je spuščal po popolnoma neprimerni smeri spusta, za nameček pa se na prizorišču nesreče ni ustavil, kar je v Avstriji kaznivo dejanje. V času, ko smo se mi sestavljali na hribu, so na parkirišču, ki je edina točka za dostop, izvedli pravo policijsko zasedo in borderja tudi pridržali. Kasneje sem bila zaradi obravnave nesreče precej v navezi z vodjem reševalne enote, ki mi je povedal, da je bil menda border kasneje tudi obsojen.

Da sem se lotila pisanja tega zapisa, je trajalo skoraj štiri leta. Razlogov je več. Najmočnejši je ta, da glava včasih še vedno težko prenese spomin na dogodek. Ob slabih dnevih namreč podoživljam groznejši del dogodka, ob dobrih pa tistega, ki me spomni na to, da imam ob sebi krasne ljudi, ki v takih primerih brez oklevanja stopijo skupaj in te potegnejo iz "dreka". Hvaležna sem vsem tistim mojim in vem, da vam je bilo težko, ko ste me iskali. 

Natančnih podatkov o razsežnosti plazine se ne spomnim in ne najdem več na netu. Po neskončnih pogovorih na policijski postaji v Gmundu smo o tem govorili, ampak v 4 letih tudi to počasi zbledi. Mene naj bi menda neslo okrog 240m, nekje po spominu pa se valjajo podatki o dolžini okrog 800m in širin 450m. Ampak kot pravim, spomin bledi in povsem možno je, da je bilo drugače. Na fotografiji je vidno, da se je res "utrgal hrib"

Lokalni reševalci so takoj prešli v akcijo. Še pred njimi pa so v glavnem moji kolegi izkopali vse, ki smo bili pod snegom.


Vsi brez izjeme smo šli čez kontrolo opremljenosti z obvezno lavinsko opremo. Policisti so bili z rezultati zadovoljni.

Razbita, premražena, vsa zatečena ampak živa in neskončno vesela

S helikopterji so bili na pobočju neverjetno hitro ekipe reševalcev, ki so kasneje prečesale celotno pobočje pod plazino, da so se prepričali, da smo vsi na varnem

Glava, ki kuka skozi zadnje okno je menda moja

Bloki odrezanega snega v vrhnjem delu

Malo nad sredino slike je glava človeka - za občutek, kako veliki bloki so se valili navzdol

Dokumentacija o dogodku z neta:

http://www.kleinezeitung.at/kaernten/oberkaernten/4121771/Malta_Lawine-riss-sechs-Alpinisten-mit-

http://kaernten.orf.at/news/stories/2627434/

https://kurier.at/chronik/oesterreich/kaernten-vier-menschen-aus-lawine-gerettet/48.014.926

Komentarji

Priljubljene objave