V deželi Vikingov XII

Dnevi dopusta so se počasi bližali koncu. Ali drugače - dopusta še ni bilo konec, le od Norveške se bo počasi potrebno posloviti, saj je pot nazaj predstavlja precej več kot 3000km. Pred nadaljevanjem tistega dneva smo žabcu privoščili še zadnje konkretno čiščenje, ob tem navdušeno odkrili še nekaj dišečih oblačil (kdor je bil že kdaj na taki poti ve, kako paše že samo zavohati dišeče sveže oblačilo, če ga lahko oblečeš, pa je to že skoraj razvajanje) in ga pripravili na dolgo pot, ki ga čaka v naslednjih dnevih. Ampak čakalo nas je še eno od enkratnih doživetij te poti - vstop v domovanje kitov.

Ja vem, kitov je več vrst. Ko se odpravljaš na tole dogodivščino, v resnici ne veš, kaj te čaka. Jih boš videl? Katerega boš videl? Kako bo izgledalo vse skupaj?

Hehe, izgleda zanimivo ... le da se za to besedo skriva hkrati razburjenost, navdušenje, evforija, slabost, mraz, hitrost, hvaležnost ... en kup vsega. Malo prehitevam, a ne?

Že prejšnji dan, ko smo se menili za odhod, nas je zaposlena v agenciji premerila od nog do glave in izjavila "Pa fajn se oblecite, to ni Mediteran. OK?" Itaaaaaak.
Mislim pa, da si nihče od nas ni predstavljal tistega, kar smo potem zares dobili.

Že brez pogleda v vremensko napoved so ob prihodu v center tam daleč na severnem obzorju dale slutiti zavese padavin. Ko si upošteval še napoved za naslednjih nekaj ur, si si lahko mislil, da bo najbrž vremensko dogajanje na sami poti vsaj raznoliko, če ne še kaj več.
Za našo dogodivščino smo si izbrali ponudnika, ki je 12 firbcev naložil v konkreten gumenjak in nas z obljubo srečanja s kiti vozil na lokacijo, kamor je bilo v tistem dnevu pač treba. Že v nekaj prejšnjih zapisih se ponavljam z zgodbami o vetrovnem ozračju, ki je za seboj potegnilo tudi razburkano morje, posledično so se jate rib poskrile (najbrž v globine, v resnici ne vem kam), kar pomeni, da tam v relativni bližini obale ni bilo hrane za velikane, ki smo jih želeli videti.
Ko nas je vodja agencije ob dogovorjenem času nabral na kup, se je vse skupaj začelo z razlago gornjega (kako kitov ni v bližini), z nadaljevanjem, da so jih v tistem dnevu videli tako zelo daleč od kopnega, da jim je na čolnih v prejšnjih skupinah zmanjkalo goriva, kar pomeni, da bo potrebno odhod enega čolna zamakniti za pol ure, kolikor traja polnjenje rezervoarja za gorivo na takem čolnu. V isti sapi pa je (meni takrat še z neznanim razlogom) zapel - na prvi čoln, ki odrine ta trenutek, pa grejo tisti, ki imajo s seboj otroke. Ja seveda, tud na ta račun smo se smejali, ker sta oba naša mulca, ki sta bila zraven, že večja od mene, ampak ... Tisti, ki smo plačali zadevo za mladino (do 16 let), smo bili v prvem čolnu.

Po oblačenju v zimske ribiške kombinezone, preverjanju varnosti in kimanju ob postavljenih pravilih obnašanja v čolnu smo kaj kmalu šibali v smeri lokacije, kjer so praviloma ob veliki meri potrpežljivosti vedno vidni kiti glavači. Čoln je brzel proti severu, valove je rezal hudo lepo, da kakšnih večjih težav potniki nismo imeli, vreme se je držalo v primernih okvirih, mi pa smo ob vsakem večjem skoku vriskali in čakali, kaj nam bo prinesel dan. Za spremljavo so nas ves čas poti spremljali puffini in skoraj na dosegu roke zganjali vragolije. Po dobri uri rahlo adrenalinske vožnje se je čoln ustavil v območju 18 navtičnih milj oddaljenem od kopnega (na uč 33 km). Vodička je sporočila, da smo, sredi ničesar, obdani z brezkončno modrino, ob kateri zaradi oblakov nisi vedel, kje se konča morska gladina in kje začne nebo, prišli na območje, kjer so bili kiti tistega dne zadnjič videni.
Čoln se je ob odsotnosti hitrosti predal valovanju vedno bolj razburkane vode, mi pa smo v pričakovanju velikana strmeli vsak v svojo stran in čakali, čakali, čakali ... In tudi dočakali - vsi skupaj kita glavača, vsaj midva s C pa še konkretno morsko bolezen. O boh mi je bilo slabo. Ko je vodička predlagala, da počakamo, če se bo pojavil še kakšen, sem si želela le to, da se vse skupaj konča, da se enakomerno ponavljajoče želodec dvigajoče se gibanje ustavi, da bom lahko vdihnila slan morski zrak brez nenehne grožnje, da ga bom še v isti sapi napolnila s sicer načrto bolj švohotno vsebino svojega želodca. Pa je vse skupaj kar traaaaaaaajalo, dokler ni kapitan naznanil, da je skrajni čas, da odrinemo, saj nas bo v kratkem zajela nevihta ... mi pa uro vožnje oddaljeni do pristanišča ... Če sem napisala, da je bila vožnja tja rahlo adrenalinska, ne vem, kaj naj napišem za vožnjo nazaj ... Konkretnim valovom in hitrosti sta se pridružila še leden dež in veter. Ampak ob vsem hladu, ki nas je ogrnil, se je vsaj slabost stabilizirala in sva oba s C stopila na kopno še z vso vsebino želodca tam, kjer je bila že od odhodu. Pustimo to, da sva bila konkretno zelena v obraz še lep čas potem, spomin na kita glavača premaga vse ostalo. Če pogledam na vse skupaj kot celoto, je bilo noro fajn.

Aja, na povratku smo srečali drugi čoln, ki je čakal na poln rezervoar in takrat mi je postalo popolnoma jasno, zakaj je šel čoln z otroki naprej - vsem v pristanišču je bilo popolnoma jasno, da bo obe skupini zajela nevihta ... Vesela sem, da sem bila v prvem čolnu, ampak ne glede na vreme, mi je všeč, da smo si na tem dopustu privoščili tudi to dogodivščino.


mi štirje pred odhodom

en zadovoljen, en pa že malo zelen

lejga kiiiiiiit
razen pihanja vode nam ostalega ni pokazal

vir fotke
takih prizorov puffinov smo videli cel kup - kot bi se vsak zase trudil, kdo bo naredil večji vtis na firbce v čolnu

B je bil zadolžen za kamero




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave