V deželi Vikingov VI

Kaj točno se je dogajalo v naših glavah v tistih dnevih, ne znam razložiti – ne zame ne za moje tri sopotnike.  Jp, če do sedaj še niste ugotovili – na tem dopustu smo bili samo štirje od petih. Porkaduš, staram se … Okvirni načrti za pot so bili postavljeni nekako tako, da po nekaj dnevih dolge vožnje obvezno sledi vsaj krajši postanek, oddih, malo manj vožnje s kakšno nam ljubo dejavnostjo, odkrivanje še neznanih mest … Tako pa nas je vreme prisililo, da smo še vedno neustavljivo rinili proti severu, praktično brez daljšega postanka. To, da je bilo nujno premakniti se višje proti severu, nam je dokazalo že jutro v Norddalu, ki je komaj še zadrževalo kaplje, da smo se kakor toliko ok spakirali in odšli. Čez čas smo že na drugi strani fjorda lahko opazovali, kako je vremenska motnja zajela kraje, kjer smo se še prejšnji dan kopali v soncu, in jih po spremljavi vremena ni spustila iz svojega oklepa ves čas našega potepanja. Tudi tisti dan smo skozi okna avtomobila ves čas lahko opazovali, da se nam oblaki vztrajno približujejo in niti slučajno mi ni bilo jasno, ali jim bomo v celoti ušli ali na sledi še kakšen dan dežja.

Tokratna pot je resnično predstavljala le beg pred vremenom. Z J sva namreč ugotovila, da pohajkovanje v konkretnem dežju vseeno ni nekaj, kar bi nas veselilo. Že če samo rosi, se vlage ne moreš znebiti – žabec nam je predstavljal prevozno sredstvo, spalnico, omare … vse za naše potovanje. Praviloma dež spremlja tudi veter in si z marelo nimaš kaj dosti pomagati. OK, če imaš s seboj dežnik, ki ga resnično ne maraš in iščeš tehtne razloge, zakaj bi se ga znebil (ker se noče polomiti ali se izgubiti tako kot večina ostalih marel pri naši hiši), ga lahko uporabiš v nalivu v teh krajih. Praviloma bi ga moral veter obrniti in polomiti …

In kadar je bilo mokro, je bilo pač mokro. In ko ti je jasno, da se ti 1000 km višje obeta cel teden jasnine, brez večjih težav prečrtaš znamenitost ali dve, dan ali dva samo voziš, voziš, voziš in še malo voziš.

V času teh voženj smo se naučili precej o cenah na Norveškem. V prvi vrsti so nas zanimale cene pogonskih goriv, saj je bil žabec sem in tja tudi lačen in je bilo nujno nasititi tudi njega. Med vožnjo sem najprej sama zase razvijala teorije, kje so cene goriv nižje, potem pa svoja opažanja delila tudi z mojimi sopotniki. Skupaj smo ugotavljali pravila in se jim popolnoma odrekli potem, ko smo ugotovili, da prav nobena od teorij ne drži. Edino pravilo, ki smo se ga držali, pravi – ko je cena taka, da ti je všeč, se ustavi in tankaj. To je vsa umetnost. Cene so različne in nikoli nismo tankali po tako visoki ceni, kot jih navaja AMZS. Skladno s cenami pogonskih goriv pa so bile oblikovane tudi cene vsega ostalega. Če je bil drag bencin, je bilo drago tudi vse ostalo in seveda obratno ... Samim cenam na poti bom posvetila eno od objav nekoliko kasneje.

V iskanju najhitrejše poti proti severu smo poiskali druge povezave – kombinacije cestnih in trajektnih. Ob načrtovanju poti doma sva se precej izogibala trajektnim povezavam. Ne me vprašat zakaj, ker ne poznam odgovora. Ne vem, mogoče zato, ker sva navajena na gnečo in zasoljene cene trajektov drugje. No na Norveškem je prehod fjorda s trajektom tako običajna zadeva, kot je recimo semafor sredi Ljubljane. Prideš, če je zelena se pelješ dalje, če je rdeča, pa počakaš na naslednjo zeleno. Tudi cene so čist sprejemljive. Fajn je vedeti le to, da je ena oseba že vračunana v ceno avtomobila in moraš doplačati samo sopotnike. Pa da imajo otroci do vključno 6 leta starosti skoraj povsod vse brezplačno, do 16 leta pa znižane cene. Če na uvozu na trajekt naletiš na osebo, ki je (izjemoma) bolj švoh v angleščini, ti po nesreči lahko zaračuna preveč. Ja, po nesreči, definitivno. Na tem dopustu smo se hudo načudili zaupanju, ki ga Norvežani delijo prav na vsakem koraku. Nikomur ne pade na pamet, da bi te kontroliral – vsaj mi tega nismo nikoli doživeli. Na določenih trajektih te celo parkirajo na ladjo, kjer nekje na nekem zbledelem listu piše, da pojdi kupit vozovnico. To je vse. Si predstavlja kdo kaj takega na Balkanu? Al pa Balkanca tam gor?

Ne vem, meni srce ni dalo, da bi naredili kako drugače kot je v resnici in še takrat se je vsak od blagajnikov potrudil, da je nekje poiskal varianto, da nam je vedno prodal najcenejšo možno kombinacijo. 

Po pobegu iz Norddala nas je čakala kar težka vožnja. Očitno smo vsaj v določenem delu dežele izbrali ceste, ki so v tem trenutku namenjene obnovi in večino prvega dneva smo porabili za prebijanje od enega delovišča do drugega. Ceste so bile razkopane do konca, udarne jame in spontani ležeči policaji ogromni, tako da tudi tam, kjer je bila omejitev hitrosti postavljena na kaj več kot 50 km/h, nismo peljali dosti hitreje, saj smo po nekaj neprijetnih situacijah dojeli, da nima smisla. Še najenostavneje je bilo voziti za kamionom, ki ti je izboril dovolj prostora pri nasproti vozečih vozilih, itak pa smo vsi vozili z enako hitrostjo. Vsaj voziti se je dalo dolgo, saj smo temo samo še slutili, dočakali je pa nismo več. Skupaj s kilometri se je spreminjala tudi pokrajina. Obsežnih gozdov, ki sem jih občudovala na jugu, ni bilo več kaj dosti. Rastje se je spustilo in ob postankih smo vedno bolj postajali hrana za komarje.

Naslednje jutro na drugi strani fjorda je pokazalo ravno linijo vremenske motnje, ki je za nekaj časa okupirala spodnji del Norveške

Velika večina počivališč (ki niso kampi) ima postavljene mize in klopi, wc, vodo in ponekod tudi pitno vodo. Tale je malo pred mestom Mo i Rana

Na tem počivališču je B svoj trnek namočil tudi v sladki vodi. Med vožnjo smo prebrali, da je dovolilnica za lovljenje v sladkih vodah obvezna le za starejše od 16 let :) in se ga ni več dalo ustaviti

pa še J je imel dovolj časa, da  se igra s fotosom

V drugem dnevu vožnje smo kaj kmalu dosegli polarni krog na vzporedniku 66°33"S
Če smo do sedaj ugibali, ali se ponoči vendar kaj stemni, smo vedeli, da se od tu dalje ne bo

mogoče zveni trapasto, ampak tudi zame je bilo posebno doživetje, da sem se kar nekaj časa potikala v območju arktičnega kroga - mi trije pri spomeniku, na katerem so zapisane vse občine/okrožja arktičnega kroga na Norveškem

vsak od nas je na tistem vzporedniku pustil svojo željo vdelano v možica

reke so postajale še bolj mogočne, granitne gmote pa so kar vabile, da bi jih od bliže spoznavali

tako smo se pripeljali v Bodo in kaj kmalu vkrcali na trajekt, ki nas bo popeljal do naše ciljne lokacije - Lofoti