V deželi Vikingov I

Ko se ti dober teden pred načrtovanim začetkom potovanja začnejo podirati načrti nekako tako kakor hišice iz kart, je čudno. Čudno že zato, ker upaš, da greš končno na pot, ki ti do sedaj ni in ni bila usojena in ti nekje po glavi blodi varianta, da ti mogoče še vedno ni. In še bolj čudno, ker je bil tvoj zadnji resničen dopust hribovska odprava v Himalajo, ki jo marsikdo od neudeležencev še vedno ocenjuje kot mazohizem in ne res dopust, pa tudi ta dopust bo kmalu oddaljen polni dve leti. Od takrat dalje je na spored uspel prilesti le kakšen ukraden vikend, kaj več pa že ne.

In ko sestaviš vse zgornje, ni nič čudnega, da se malo sesedeš, ko še en teden pred odhodom vse kaže, da bo edina varianta dopusta nekaj v smislu vroče gneče recimo nekje v Istri. No TO pa je mazohizem v mojih očeh. Mnja, taka sem. Pretirana vročina, velika količina ljudi in ravnina že vsak zase niso ravno po mojem okusu, kombinacija vseh treh hkrati pa je nekaj, ob čemer postanem najmanj neznosno sitna … o občutkih v glavi pa raje ne pišem.

J je kot strela z jasnega usekalo v križu, moje podstrešje pa je bilo zaradi že dolgo rastočega kupa zoprnih dogodkov tudi precej čudno. Po intenzivnih aktivnostih (tole je seveda trapasta izjava – ko te useka v križu, je vse, kar lahko počneš, popolnoma nasprotno besedi INTENZIVNO, če odmisliš možnost intenzivnega počitka), da J spravimo k sebi, je padla odločitev, da vseeno gremo. Zavedala sem se možnosti, da ne bo sposoben voziti in da obstaja varianta, da bom večino poti morala prevoziti sama, ampak tudi to sem vzela v zakup in z veseljem čakala sredo, da odrinemo. Kljub temu da je bil v dnevih pred odhodom J zaradi zdravstvenega stanja prisiljen ostati doma, sem vseeno vesela, da je bil doma, saj je tako s pomočjo C in B spakiral veliko večino vsega za na pot. Tisto sredo sem se tako zjutraj še odpeljala v Ljubljano in po službenem sestanku doma le skočila pod tuš, zamenjala oblačila in sedla za volan drugega avta (žabca), ki bo naslednje skoraj tri tedne predstavljal naš potujoči dom.

Z J sva se domenila, da z vožnjo začnem jaz, da se po dveh urah zamenjava, in z vožnjo poskusi tudi on. Če bo šlo, se bova menjala, sicer pa prevzamem jaz. Na pot smo šli dovolj zgodaj, da bi bil z daljšimi vmesnimi postanki pot sposoben prepeljati tudi en sam. Seveda je moj trmasti mož stisnil zobe in vozil, vozil, vozil in mi šele na zadnjem trajektu nazaj domov nehote povedal, kako hudo je bilo v resnici. Takrat sem se ugriznila v jezik in mu nisem ničesar rekla. Tukaj pa (ker vem, da prebere vsako od mojih besed tukaj gor) pa mu lahko povem, da ne bi bilo treba. Sem velika punca, stvari sem sprejela take, kot so. Če se ne bi čutila sposobne odpeljat vsega, bi itak rekla, da ne gremo. Pa nisem – niti bala se nisem celotne vožnje. Dragi moj možiček – če nečesa ne zmoreš, zadevo prepusti drugemu in za vraga, ne počuti se nekoristnega (samo vračam ti tvoje besede, ki si jih ničkolikokrat dobronamerno že sam rekel meni J).

Pot proti severu je bila z izjemo Münchna in njegove nastajajoče obvoznice, ki nam je vzela dve uri in pol, kar ok. Sama sem sicer prvič vozila po nemških avtocestah in priznam, da mi je bila vožnja po njih tudi nazaj grede neprijetna. Tri do štiri pasovna avtocesta v večjem delu brez omejitev z izjemno dobrim voznim parkom in vozniki, ki jim cesta precej očitno predstavlja poligon za … (vnesi po želji, ampak osebno bi izbrala »dick measuring contest«). Poleg tega pa v zvezi s prometom na poti nikakor ne morem mimo tega, da so tam nekje do avstrijsko-nemške meje daleč največjo štalo na cesti delali slovenski tovornjakarji. Mnja, tko je oziroma je bilo tisti dan.

Nekje nad Nürnbergom so se začele napovedovati nevihte. Sama sem želela že ustaviti in odmižati nekaj ur medtem, ko bi se nevihte zdivjale nad nami. J je bil drugačnega mnenja. Tako sem se presedla na zadnje sedeže, kjer sva z B družno odspala vožnjo, ki je J&C medtem navduševala z menda nenehnimi prizori strel in vodnih zaves. Ja no … sama v takem bolj slabo vidim, J pa nas je v takem pripeljal do Berlina, kjer smo si potem res privoščili nekaj kitic spanja, pa tudi jutro je bilo pripravljeno pokazati sončno nebo nad Berlinom. Vožnja do Rostocka je bila potem precej prijazna, pred odhodom trajekta pa smo imeli na voljo še celega pol dneva, kolikor smo si ga namenili za rezervo za vsak slučaj.

Baltsko morje sem si vedno predstavljala kot nekaj grozečega, severnemu imenu primernega, pa je bil vsaj tri ure prav pohlevna ravna miza. Računali smo sicer na to, da se bo dalo kam zlekniti in odmižati kitico ali dve, vendar smo bili tisti dan na poti gor še nekoliko »potovalno zeleno okorni« in smo čukali za svojo mizo v jedilnici in si čas (6 ur) krajšali z igranjem taroka, remija in šaha. Nekje na polovici plovbe smo očitno dosegli območje, kjer se je že napovedovala fronta, ki nam je bila obljubljena za naslednji dan ali dva. Trajekt je začelo precej premetavati, čeprav pogled v vodo ni razkrival kaj več kot rahlih valov. Posledice na telesih so se začele čutiti kaj kmalu. C in B, ki se z morsko boleznijo do sedaj v resnici še nista srečala, sta porabila precej časa, da sta se sprijaznila s situacijo. B stanje je bilo táko, da smo po izkrcanju morali najprej odviti na eno od bližnjih parkirišč, da je B odstranil zelen odtenek z obraza. Malo je bilo sicer zoprno, ker je bila vremenska fronta vse bližje, mi pa še nismo bili na lokaciji, kjer bi prespali to noč. Kaj čmo, še vedno je bolje, da si kasneje malo moker, kot da imaš pobruhan avto. Za spanje smo želeli doseči eno od parkirišč izven velikega mesta. Po cca pol ure vožnje smo se že v konkretnem nalivu ustavili nekje med Malmöjem in Helsingborgom. Priprava žabca za spanje štirih v takem nalivu je kar podvig, ampak se mi zdi, da že kar obvladamo. Noč sama je bila pa tudi zanimiva. Vsi štirje smo sicer takoj zaspali kot ubiti. Trajekt brez počivalnikov, z obupno klimo in rahla morska bolezen so nas vse kar pošteno zdelali. Kljub utrujenosti sem se okrog 4h zjutraj resno spraševala, ali bomo od naslednjega dneva sploh lahko iztržili kaj več kot to, da žabca naučimo plavati po zalitih cestah Skandinavije. Veter in dež sta s skupnimi močmi uprizarjala nore ekshibicije. Proti jutru so nalivi prešli v pršenje in dnevna svetloba nam je odkrila, da je na parkirišču poleg nas precej težjo noč doživljal par, ki je prespal v jadrnici, naloženi na prikolici avtomobila. Popolnoma ju je potopilo na kopnem.

Kranjcem se je nebo razjasnilo tudi nad Berlinom :)

oba žabca čakata na odhod trajekta v Rostocku

prilagajanje na prijetne temperature ob pristanku v Trelleborgu

prvi del poti do trajekta - in ja, delo na cesti je konstantno na sporedu tudi pri njih