Daleč in še malo naprej ... Ladakh I

Kar nekaj vas je takih, ki po vrnitvi s tega potepa pričakujete moje zapise :) so, seveda so zapisi. Lumpijev zvezek je bil tako kot vedno hudo v uporabi (tokrat ne za tarok), v njem je kup zapisov, dejstev in vtisov. Še več jih je zajetih v fotografijah, ki jih bom morala hudo oklestiti, da o tistih, ki se podijo po glavi, sploh ne govorim. Vse skupaj bom poskusila združiti v neko smiselno celoto in vse skupaj preliti sem gor - ne samo za vas, tudi zase.

Nekaj uvodnih dejstev.

O poti smo se menili skoraj leto dni. Najprej je prišel nek pogovor, vžgala se je iskra, le ta je preskočila, zanetila ogenjček tam nekje v ozadju, ki je skuhal idejo, ki se je začela širiti ...

Na festivalu gorniškega filma smo z neskončnimi lušti srkali film LHAMO, l'Enfant de l'Himalaya, saj nas je pot peljala prav v te kraje.

Od vseh, ki se jih je ideja dotaknila, se nas je na koncu zbralo šest - Petra, Mateja, dva Janeza, Damjan in Gregor. Odpravili smo se v Ladakh. Nihče od nas si ni prav dobro predstavljal, kaj nas zares čaka. Odpravili smo se z zavestjo, da smo se (vsak zase in vsi skupaj) pripravljali  kolikor se je dalo, da si neskončno želimo novega doživetja v Shangrila, da si želimo novih spoznanj, novih dežel, novih vrhov ... kaj bo pot zares prinesla, pa si nihče ni zares predstavljal.

Naši čist oprijemljivi cilji so predstavljali najprej čim boljšo aklimatizacijo v Lehu, obsežen (cca. 150 km) treking v organizaciji lokalno preizkušene in priporočene agencije Wild East Adventure in vzpon na Kang Yatze. Nekaj dni pred odhodom smo od lastnika agencije prejeli sporočilo, da je vzpon na prvi vrh vprašljiv, saj se na njem izdatno podirajo seraki in je varnost in izvedljivost vzpona vprašljiva s priporočilom, da se na licu mesta posvetujemo in morebiti sprejmemo odločitev o kakšnem drugem vrhu.

Gremo skupaj na pot?

kje: Leh Ladakh, hotel Rafica
kdaj: 5.9.2015 najbrž je ura 14.10 po lokalnem času, nisem pa čist prepričana

Po 26 urah prekladanja po tisočerih klimah na avionih, letališčih in avtobusih smo pristali v Lehu. Prevoz sem je bil neverjetno gladek. Za večji del tega gre definitivno zasluga J, ki je logistični del naštudiral do skrajnosti. Drugi del pa pripada izključno sreči.
Če smo z zgodnjim odhodom proti Budimpešti precej zmanjšali tveganje za zamudo že v samem startu, ti živ bog ne more zagotoviti, da boš v roku dveh ur, kolikor smo jih imeli na voljo v Delhiju (zgodaj zgodaj zgodaj zjutraj), res prišel skozi njihovo nepregledno množico potnikov v notranjem prometu. Živ bog ne, lahko pa dečko z rdečo piko sredi čela (za katerega kasneje izvemo, da je doma prav iz Leha), ki nas je šest zmedenih otovorjenih mul popokal pod svoje okrilje in nas preko vseh neskončnih vrst spravil skozi sistem.
Ampak tudi, ko se nekako čekiraš na let in svoje ogromne torbe pošlješ med prtljago, se ustavi pri varnostnem preverjanju ročne prtljage. V mojem "liku alpinista" vedno (ja, na žalost vedno do sedaj) manjkata sveča in vžigalnik. Klinc, kadilcem je lažje - vžigalnik imajo vedno s seboj, jaz pa včasih pač kaj pozabim. No ja, tokrat sem se oborožila tudi s tem in jasno, na letališču mi na rentgenskem pregledu prtljage nekje daleč spodaj v 40-litrskem nahrbtniku odkrijejo vžigalnik. Niti sama nisem bila prepričana, da je res tam, ampak stric za pultom se ni dal prepričati - mi ni ostalo drugega, kot da razkopljem skrbno spakiran ruzak in mu poklonim še nikoli rabljen vžigalnik. Ma naj ga ima ... samo najti ga je bilo pa strašno težko.
Po vseh teh prestalih kolobocijah na letališču je pogled na uro sporočal, da se bo treba podvizati, sicer se zna zgoditi, da bo velika jeklena ptica poletela brez nas. Sledil je dir do izhoda, ki smo ga imeli naprintanega na naših vozovnicah. Japajade ... Ko smo vsi prešvicani dosegli napisani izhod, so nas tam prav ležerno usmerili čist na drugo stran terminala (pa si lahko mislite, da Delhi res nima majhnega letališča). Za minute je šlo, čist zares.
Na letalo smo prišli, ko je večina ostalih najbrž že nekaj časa sedela na svojih mestih in čakala na vzlet. Na srečo nismo bili edini. Ko smo že kakšno minuto sedeli, je za nami prišlo še nekaj takih, ki smo jih na neskončnih hodnikih letališča prav tako videli teči ... takrat še v napačno smer :)
Kakorkoli že - letalo smo ulovili :) Na njem smo bili sicer nametani po še prostih sedežih, tako da med seboj nismo mogli deliti navdušenja nad razgledom. No ja, jaz sploh ne. Posedli so me med dva mrgodneža, ki sta me precej stisnila na mojem sedežu, tako da se skoraj nisem mogla premakniti, poleg tega pa je tisti pri oknu potegnil dol zaveso na oknu in od dih jemajočega razgleda nisem imela praktično ničesar. Precej drugače sta jo odnesla J in D, ki sta naletela vsak na svojega zgovorneža in sta tako let prečvekala ob prijetnih hribovskih temah s pogledom na vrhove Himalaje in Karakoruma.
Ob odvečnem času za razmišljanje so se mi še na avionu začela porajati nova vprašanja - bo v Lehu vse klapalo tako, kot je bilo načrtovano? Hm, kaj pa, če se zgodi, da nas nihče ne bo prišel iskat? So res tako nezanesljivi, kot o njih govorijo?
Po pristanku so zgornja vprašanja kaj hitro dobivala odgovore. Še preden smo se z izpolnjenimi formularji in opremljeni z gradivom za turiste (opozorila o višinski bolezni) za življenje nad 3.500m prebili mimo vseh javnih uslužbencev na letališču (večina njih je vojakov), smo zagledali velik jasen napis Mr. H. Ja, priznam, smejalo se mi je. Yeeeeeees, dogovori očitno držijo. Jupiiiiii!
Pobrali so našo prtljago, nas pospravili v dva mega taksija in nas spravili v hotel z navodili - privoščite si dober zajtrk, potem pa veliko pijte in počivajte, šefe pride do vas popoldne.

Tukaj smo, začelo se je in norooooo, skozi okno vidim hribe, ki jemljejo dih (op.- kakšen dan kasneje odkrijem, da je ta dih jemajoči hrib sam Stok Kangri, še vedno na moji to do listi).

Ej, tukaj smo :) waaaaaaaw, začelo se je, a ni fajn

pogled na Leh, v ozadju Stok Kangri

pogled s hotelskega okna - tole mesto bo še precej zanimivo :)