Stol

V tako intenzivnem obdobju mi praviloma zmanjkuje časa za pisanje. En kup stvari se v zadnjem času obrača na glavo - kar seveda ni nič narobe, le drugače je ... Preden se človek navadi, včasih preteče nekaj časa...

Mal sem odbluzila :) Želela sem napisati, da doma še vedno niso vsi čist ok (ene dajejo posledice res obupne viroze, eni imajo delo, eni se morajo učit, ene daje lenoba, enim ni do tega, da bi okrog hodili z mami ... ene daje več od zgornjega). Mami, ki je svoje otroke skoraj ves čas vlačila s seboj okrog, jih že v zgodnjem otroštvu naučila, da ni nič narobe, če zaspiš pod smreko, fotru na "štupo-rami" ali v ruzaku, jih navadila na prehranjevanje iz ruzaka kjerkoli, ko so pač lačni ... no, taka mami ima mogoče sčasoma nekaj težav doumeti, da grejo ti isti mulci nekoč pač po svoje in ne več povsod z njo. Ampak potem, ko dojame in ko vidi, da glih tko hodijo v hribe in v naravo (čeprav brez nje), je čist zadovoljna in si dneve pač sestavi po svoje.

Tokrat sem si izbrala hribe - čist navadno hojo v hribe, ker mi je nedavno začet heksnšus še vedno povzročal nekaj težav. Ležat je bilo še vedno težko, ampak ko je človek pokonci, pa tudi čudno trd vrat ni več tako strašna ovira.

C je takoj prikimal, da se mi pridruži, kar precej pozno zvečer pa na chatu ulovim še M in naslednje jutro smo jo skupaj mahnili v smeri Nord Gorenjske. Najprej z Loverjem do Valvazorja, potem pa prou fletno gor ...


Že ko sem zjutraj doma gledala skozi okno, ni bilo vreme videti prav nič spodbudno. Dolina je bila zavita v gost oblak in prav nič se ni dalo slutiti, da bi bilo malo višje kaj bolje. Tudi nas je skoraj na polovici poti spremljal vroč in soparen oblak, ki je precej onemogočal dihanje. Z M sva se tolažili, da je taka obupna sopara vsaj za kožo fajn, če že za kaj drugega ne.


Potem se je pa le odprlo in dihanje je takoj postalo lažje - kljub temu, da smo prišli na direktno sonce


v dolini je celo dopoldne kraljevala megla in tudi Ata v ozadju je bolj slabo viden - ozračje ni bilo bohvekaj čisto


tegale snega sva se razveselila oba s C. Za kepat ga je bilo čez glavo dovolj, pa tudi mrzla kepa na razgretem tilniku je dobro dela


pogled proti Vajnežu


Tisto soboto je bil Stol kar precej oblegan, tako da sem vmes nekajkrat izjavila, da izbira ni bila najboljša. Pa smo bili kljub temu nekaj časa na vrhu skoraj sami.


pogled v dolino, ki je medtem tudi že dobila nekaj sonca


mimo koče smo kar leteli, saj se je vsa gneča ljudi ustavila prav tam


nekaj minut za počitek smo si vzeli na planini nižje pod kočo ... vendar prav dolgo nismo ostali, saj so bile muhe tako zelo zoprne, da smo jo kmalu pobrisali v dolino in k preostalim fantom na kosilo



Stol se te dni bohoti z noro količino rož

Komentarji

Priljubljene objave