Polenta z jajcem u župi ... ☺

Če se le da, rada delam doma. No ne doma doma, v pisarni v hiši. Ob delu, za katerega rabiš le računalnik, elektriko in priklop na internet, je to daleč najbolj prijetno. Res je tudi, da deloholik kot sem, vse prevečkrat tak delovni dan potegnem na bistveno več kot osem ur, ampak tudi tukaj sem se prijela v roke, po drugi strani pa to že ne sodi v to zgodbo.

Precej je razlogov, da rada delam v domači pisarni. Če sploh ne upoštevam vožnje v Ljubljano in nazaj, je čist noro cel dan poslušati ptičje petje, si namesto malice nabrati svežih gozdnih jagod ali počakati, da se kdo od mulcev spomni name s kozarcem sveže zmešanega napitka s sestavinami izza hiše.
 





Seveda se mi včasih (prevečkrat pravzaprav) zgodi, da tudi pozabim jest in so vsi trije mladinci že zdavnaj doma, preden pojem karkoli konkretnega. In ker so vsi trije najstniki nenehno lačni, ni nič nenavadnega, če me po prihodu iz šol (kjer seveda jejo kosilo) pridejo vprašat, če bi kej jedla oziroma, če lahko kaj skuhajo.
Tokrat je bilo sicer nekoliko drugače. S je bil doma in že vnaprej sva se zmenila, da si bova privoščila "eno župo" in marelične cmoke. Tudi delo sva si razdelila - da ne bo izgledalo, da pri nas kuhajo samo še mulci ... jaz naredim cmoke, on poskrbi za juho. Kar se juh tiče, so bile tokrat najine želje popolnoma nasprotne in če jo bo že kuhal on, je seveda lahko na jedilniku juha po njegovem okusu - goveja z gresovimi knedli.
Spomnim se, da me je vmes hodil nekaj spraševat in preverjat, če še zna naredit knedle, kaj dosti pozornosti pa temu res nisem posvečala, saj je mulo svoje prve knedle v juhi skuhal še v vrtcu. Da ne govorim o tem, da so bili njegovi vedno rahli, medtem ko so moji vedno al dente ... na srečo je tudi z mojimi vedno zadovoljen vsaj kakšen od jedcev.
Tišino ptičjega ščebetanja je iz smeri kuhinje pretrgal precej glasen krik  "heeeeeeelp, mamiiiiii, prid mi pomagat!" Hm, tega pa od njega že dolgo nisem slišala. Pa se ja ni polil z juho.
S: "Lej no, kaj je tam noter (v loncu z juho). Kaj sem naredil narobe, sej sem naredil tko, kot si rekla, ampak nekej ni OK, res ne."

Če odmislim dejstvo, da je imela juha malo bolj anemično barvo (za moj okus), na prvi pogled ni bilo nič nenavadnega.
Potem pa le pomešam in od knedlov ni bilo ne duha ne sluha. Po dnu posode je plavala razpuščena masa za knedle ...
S:"No, a vidiš? Vse mi je razpadlo, knedli se sploh ne delajo"
M: "A si pozabil dat jajce v maso?" pa že v isti sapi zmajujem z glavo, saj je bila masa tako intenzivno rumena, da sem že ob prvem pogledu nanjo razmišljala, kaj imamo to za ena jajca, da imajo rumenjaki tako močno barvo.
S:"Ma nisem pozabil na jajce ..."

Potem pa le malo bolje pogledam tisto noro rumeno speštanko iz česar naj bi nastali knedli.
M: "A mi pokažeš, ker gres si dal noter?"
In mi mulo pokaže sveže odprto vrečko instant polente - za katero sploh nisem vedela, da jo še imam.
Niti besede mi ni bilo treba reči, ko sem komaj zadrževala smeh.

S:"šit, kwa pa zdej?"
M:"nč, lahko probava, kaj bo nastalo iz juhe, ane"

Čez slabe pol ure me je prišel iskat v pisarno in krohotajoče izdavil "a te lohk zdej povabim na krožnik polente z jajcem u župi?"

P.S.: juha sploh ni bla tko švoh
P.P.S.: Tole se ti lahko zgodi, ko zamenjaš dobavitelja (in embalažo) sestavin. Odkar tudi pšenični zdrob kupujem v sosednjem mlinu, mulo očitno še ni kuhal ničesar z njim.


Komentarji

Priljubljene objave