Kölnbrienspitze

Po tisti sopari, vročini in muhah na Stolu sem govorila z M
M (jaz): "Ej, kaj bi dala za še mal snega. Tole stanje je čist nevzdržno. Šla bi nekam, kjer ni muh in predvsem, šla bi smučaaaaaat."
M (ne jaz): "Ja pejd, pa gremo smučat, ane"
M (jaz): "A si normalen? Že po unem obupnem snegu na Luknji sem si obljubila, da grejo za letos dile počivat do jeseni."
M (ne jaz): "A dej no. Dva tedna nazaj smo bli nad Maltatalom in sneg je bil ful dober."
M (jaz): "Poslušej, jst teb itak nč več ne verjamem. Ponavadi se izkaže, da itak nakladaš ... pa ne more bit sredi junija po taki nikakršni zimi še kjerkoli dober sneg."
M (ne jaz): "Ma je no, prsežem. Pa to je na treh jurjih višine, a veš. Tm je ziher še ok sneg."
M (jaz): "Joooooj nehi, k me noro ma, da bi res šla."

In smo šli.

Doma so me fantje mal čudno gledali - kako se mi da rinit pokonci sredi noči, se vozit tja daleč, nosit dile neskončno visoko, da bom na koncu itak pogruntala, da je sneg do konca gnil in bo smučarija eno samo trpeče pobijanje čez s kamni posut gniuc.

Resnici na ljubo, ko smo parkirali avto, kaj dosti drugače od zgornjega ni izgledalo ...
Pa je bilo ... popolnoma in čist noro presenetljivo drugače.



Ko si na parkingu edini ubrisanc, ki ven vleče dile, pogled dobrih 1000m višje pa namiguje na pomlad, se najprej malo zamisliš.
M&J: o mater, kje je pa tisti sneg izpred dveh tednov? Pa te grape so ble še vse zalite.


Fotka je bl švoh, ker nisem upala riskirat, da še ta zbriše tko kot vsa njegova druščina pred tem ... na skali na sredini fotke namreč kraljuje svizec in si po vsej verjetnosti misli "lej jih budale"


Dile so romale na rame, mi trije pa vztrajno skoraj po vodi snegu naproti. Nekej bo že od dneva, če smo že tukaj, ane.



Sonce nas je vztrajno poskušalo uloviti, tam pod Ankoglom pa so se intenzivno začeli delati oblaki. Hm, to ni glih dobro, no.


Na izhodu iz strmejše grape je tudi nas ulovilo sonce. Vsi skupaj smo upali, da ne bo preveč omehčalo snega. V času vzpona je bil skoraj idealen - glih tolk trd, da še nismo rabili derez, se je dalo stopinje stolči v pobočje. Smo pa zato vsi trije na plano spravili cepine.


Po izhodu iz grape se pobočje precej položi



navzdol pa v grapo vodi precej ozek prehod. Upam, da ga oblaki ne bojo zagrnili, saj moramo dol grede zadeti prav to ožino.


Kmalu potem so nas zagrnili oblaki

 

In do vrha smo se vzpenjali po meglenem jogurtu. Križ sem zagledala šele, ko sem bila 10m od njega. Vmes smo nekajkrat čist resno razpravljali, ali je nadaljevanje v takem še smiselno ali ne. Pa smo se skupaj odločili, da bomo šli naprej, dokler se bo vsaj na določenih delih neba oblačnost kaj trgala.



Tam gor se nismo prav dolgo obirali, saj so se oblaki hudo zelo podili tam okrog. Na srečo je bilo v zgornjem delu vmes vsaj nekaj sonca ali vsaj delne vidljivosti, da nam oblačnost ni vzela užitkov ob spustu.




Čeprav se je pisal 10. junij, je bil sneg presenetljivo dober. Ravno prav odpuščen srenc - tam od 3 do 5 cm užitkarskega starega snega. Na spustu se je slišalo precej našega vriskanja.


Strmina ob in v grapi je bila daleč najbolj užitkarska - sonce jo je dobilo najmanj, naklon glih taprav ... res noro


Po takih snežnih jezikih smo poiskali prehode čist v dolino. Seveda ne z zvezno smučarijo, je bilo treba vmes štirikrat dilce nest do naslednje flike snega in seveda ne čist do avta.



Tukaj smo dile dokončno sneli z nog, jih pustili, da se odtečejo, namontirali nazaj na ruzake in se počasi sprehodili nazaj do avta. V debati po spustu smo si bili vsi trije enotni - nihče od nas zjutraj ni verjel, da bo ta dan smučarija tako zelo dobra, še manj pa, da se bomo lahko pripeljali tako nizko. Konec koncev se čez stene, ki obdajajo dolino, valijo ogromne količine vode, ki bi nam lahko to z lahkoto preprečila ... pa nam ni.

Fajn je blo :)


Komentarji

Priljubljene objave